ZARES ŽIVETI EDINOST

Tretjo postno nedeljo je bilo krasno jutro; svetlo, sončno, skoraj že čisto pomladansko. Za nas, pevce komornega pevskega zbora Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Murska Sobota pa je bila ta nedelja zares izjemna. Odzvali smo se namreč povabilu, da z našim petjem sodelujemo pri božji službi v evangeličanski cerkvi v Puconcih. Morda so se v začetku dogovorov sicer res pojavljali neki pomisleki, ker si, pretežno katoličani in kak neverujoči med nami, sploh nismo znali predstvavljati, kako ta evangeličanska nedeljska božja služba dejansko poteka in kako naj se pri tamkajšnjem bogoslužju mi, pripadniki njihove bratske vere v Kristusa, obnašamo, kako naj molimo, kako sledimo dogajanju... Ampak to so bili zgolj bežni pomisleki, bolj ugibanja.

Potem pa je iznenada še hudič začel vnašati nemir, nesoglasja in razklanost med pevce, in v sredo zvečer, samo nekaj dni pred dogodkom, je že vse kazalo na to, da bomo petje pač morali odpovedati. Ob tem sem nehote pomislila na vse januarske molitve v katoliških cerkvah za edinost kristjanov in misel na to, da se sedaj prav mi ne bi odzvali povabilu ene druge skupnosti kristjanov v naši pokrajini, mi je bila kot koordinatorki aktivnisti zbora nekako težka, pretežka, saj smo vendar vsi otroci istega Boga Očeta, katoličani in evangeličani. Ne, to se ne sme zgoditi! Naj se vendar stvari uredijo tako, da bo prav, kot mora biti po Božji volji!

In Gospod je pomagal. S svojo ljubeznijo, z blagoslovom in z darovi Sv. Duha je pristopil in v skupino prinesel mir.

Tako smo se, v zaradi bolezni sicer nekoliko okrnjeni pevski zasedbi, po vseh zapletih in težavah v tistem krasnem dopoldnevu prav vsi dobro razpoloženi in v pričakovanju nove izkušnje tudi prijetno vznemirjeni, skupaj s svojimi spremljevalci, zbrali v Puconcih, tamkaj na severnem obrobju prekmurske ravnice, pred najstarejšo zidano evangeličansko cerkvijo v Sloveniji. Ta božja hiša namreč praznuje dvesto štirideset let.

V cerkvi je bilo čutiti neko posebno, preprosto domačnost in povezanost številnih zbranih vernic in vernikov iz okoliških vasi, iz celotne gmajne, kakor tukajšnji evangeličani imenujejo svoje občestvo. Vrstile so se pesmi, nagovori, branje odlomkov iz Svetega pisma, molitve, prošnje... Vse je predano vodila evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik, pri prebiranju pa so sodelovali tudi veroučenci in verniki. Duhovničin nagovor je božal duše in vedno znova poudarjal pomen prebranih misli božje besede za nas, jih kot najpomembnejše vodilo povezoval z vsakdanjimi življenjskimi situacijami, dogodki, preizkušnjami in vedno znova poveličeval Boga, njegovo ljubezen, vsemogočnost, dobroto. Vse nas je nagovorila, vseh so se njene srčne misli in besede globoko dotaknile.

Skupna molitev apostolske veroizpovedi in Očenaša nas je še bolj povezala v veliko družino bratov in sester, zbranih v ljubezni in v čaščenju našega Boga. Čudoviti zvoki orgel, izzvani izpod prstov našega zborovodja in njihovega organista Matija Horvata ter naše pesmi so pele slavo življenju, vsemu lepemu in dobremu, prijateljstvu, Bogu... Vse to je dvigalo duše v višave ne glede na to, kdo smo, kaj smo, od kod smo. Bili smo preprosto tam, ena sama velika družina božjih otrok.

Po končanem bogoslužju nas je duhovnica vse goste, skupaj z najstarejšimi verniki povabila na kosilo v gostilno čez cesto. Ob izvrstni postrežbi se je nadaljevalo naše druženje, v sproščenem klepetu in v skupnem prepevanju.

Razšli smo se duhovno obogeteni in srečni, s samimi dobrimi vtisi, mi pevci pa še s prejetimi darilci zahvale v rokah in z zboru daravano nabirko pri božji službi ter s povabilom, da kmalu spet pridemo.

Ja, bilo je res lepo, nepozabno doživetje. In bili so, sprva vsaj pri nas pevcih sicer res malce negotovi, plahi koraki k edinosti kristjanov, za kar v katoliških cerkvah že leta molimo. Ampak zgolj molitev, četudi še tako goreča, ne bo dovolj, če se mi sami, eni in drugi, ne bomo potrudili in dejansko storili vsaj korak ali dva naprej v teh prizadevanjih, predvsem v našem resničnem življenju in v svojem okolju.

Res je, včasih je potrebnok ogromno korakov, ampak če vemo za cilj, ga bomo enkrat v prihodnosti tudi dosegli. Saj smo vendar vsi kristjani bratje in sestre v Kristusu, ki je potil krvavi pot, nosil križ, na njem umrl in tretji dan vstal za vse nas, njegove ljubljene ovčice iz vseh njegovih pašnikov.

Majda Slavinec