ČAKAM TE, PRIDI

ČAKAM TE, PRIDI

Tukaj sem, Gospod. Danes sem po dolgem času zopet tukaj, v Božjem hramu, Gospod. Tako dolgo me že ni bilo, saj veš. Sv. maše ni, toda cerkev je po tvoji milosti še vedno odprta za vsakogar, kdor le hoče sam priti k Tebi.

Rada bi, seveda, a nisem mogla, nisem upala, ko pa... Ja, okužene z virusom smo imeli v hiši. Nisem mogla ven, res ne, da ne zboli še kdo drug. Jaz doslej nisem, hvala ti za to. Zaupam Ti in verujem, da bo vse o.k. Trudim se vsako jutro, vsak podarjeni mi dan znova zaupati v Tvojo voljo, v tvoj prav.

Ampak veš, Gospod, tako težko je. Vedno težje. Neka čudna otopelost se v mojem  praznem domu plazi vame; otopelost in tesnoba obenem, oboje pa pomešano z negotovostjo, z brezvoljnostjo, s samoto... Stisne me pri srcu, ko poslušam novice, poročila, najnovejše podatke ... 

Kje si vendar, Gospod? Si morebiti, utrujen, žalosten in razočaran zaradi vse naše nečlovečnosti, malce zadremal, da ne vidiš, kaj se zadnje mesece dogaja tukaj, na tej tvoji ljubljeni zemlji? Človeštvo omaguje pod težo te nove uničujoče bolezni, ljudje zbolevajo, trpijo, obupujejo... Nešteti umirajo, spet drugi ostajajo brez zaposlitve, brez dohodkov, brez temeljev za preživetje, in tretji garajo do onemoglosti, ko izgorevajo v skrbi za druge. Otroci se šolajo doma, igra z vrstniki ni dovoljena. Starejši se ne družijo z otroki in z vnuki. Bič te zloglasne bolezni, oklep covid-19, spravlja tvoj svet na kolena, omejuje nas na vsakem koraku. Zažira se v medsebojne odnose in čutenje vsakogar izmed nas, tvojih otrok. Postajamo si tujci, ko druženja in osebni stiki, ena naših temeljnih potreb, več niso dovoljeni. Za naše skupno dobro, seveda, ampak Gospod - saj veš, kako to boli, kajne? Tudi ti si jokal v samoti, jokal za vse nas. In zdaj jokamo tudi mi, jokamo daleč eden od drugega, jokamo v dušah, ko si ne smemo stisniti roke, se opogumiti z objemom, najti utehe na rami ljubljene mame, prijatelja, soseda...

Rada bi razumela, zakaj si dopustil, Gospod, tolikšne preizkušnje vsem tvojim otrokom, ko pa vendar budno spremljaš vse naše korake in dejanja, bediš nad nami ter zatrjuješ: “Ne bojte se... Jaz sem z vami.” Pa vseeno, zakaj zdaj vse te stiske in nemoč, Gospod? Smo res odtavali že tako daleč v goščave pohlepa, sebičnosti, egoizma, maščevalnosti, materializma, hudobije...? Smo ujetniki v somraku sprevrženih vrednot, kjer več ne vidimo jasne poti do svetle, tople, vsemogočne žerjavice ljubezni, spoštovanja, dobrote in odpuščanja?

Ne, kljub naši svobodni volji nikar ne dopusti, prosim Te, Gospod, da bi se izgubili v temi greha in vse večjih zablod! 

Usmili se nas in pridi, pridi v vso našo bedo, obup in nemoč. Pridi kot majhno Božje Dete. Pridi in prinesi luč upanja, vere, miru, ljubezni...

Gospod Jezus, presveto Božje Detece, pridi v jaslice mojega srca, kjer naj te grejejo slamice mojih dobrih del vsem mojim bližnjim, domačim, someščanom, bolnikom, pomoči potrebnim. Pomagaj mi, opogumi me in me vodi s svojo milostjo, da jih v tem adventnem času naberem kar največ za tvoje mehko, toplo, udobno ležišče in da jih bom skrbno zbirala tudi potem vse leto, vsak dan znova. In vse moje molitve za državne voditelje in politike, za zdravstvene delavce in raziskovalce, za bolnike in umrle, za vse zaposlene in kakorkoli preizkušane, za ves tvoj človeški rod pa naj bodo varni, z ljubeznijo ogreti hlevček, ki Tebe in vso Sv. družino v Božični noči sprejema v zavetje.

O moj vsemogočni Bog, moj Jezus, naj luč Tvojih milosti in nebeški sij Tvojega učlovečenja v letošnji božični noči, ko prihajaš kot majceno, nemočno, v zapuščenem hlevu kot človeški otrok rojeno dete, po vsej bolni, trpeči zemlji in v slehernem srcu zasije v vsej možni svetlobi, pa četudi se bomo morda prvič v zgodovini, Bog ne daj, a kdo ve?, kot takrat davno pastirji pri svojih čredah, mi veselili in prepevali “gloria” zgolj pri jaslicah in osvetljenih smrečicah znotraj svojih domov.

In ta od Jezuščkovih ročic blagoslovljena svetloba naj bo neusahljivi izvir moči, poguma, zaupanja, vztrajnosti, osebnega zadovoljstva in sreče na vseh naših nadaljnjih poteh.

                                       Majda Slavinec