DRUGAČNA, PA VENDAR ISTA

Krasno sončno jutro je. Zelo zgodaj zapustim stanovanje in se odpravim ven. Na pokopališče grem, spet malce pokramljat s svojim otrokom ter se mu potožit in priporočat, da v nebeški svetlobi izprosi novih moči in milosti zame, pa tudi za vse njegove, ki se še spopadamo s tegobami in z izzivi zemeljskega popotovanja skozi nam odmerjeni čas.

Spotoma se ustavim na vrtu in porežem nekaj cvetov za majceni pomladni šopek - poslednje “krtaneke” na dolgih pecljih, ki še vztrajajo v teh toplih dneh, pa še dva tulipana dodam, oranžna, rumenkasta ali nekaj takega, ne morem točno prepoznati barve, enega zase in enega v imenu hčerke, njegove sestre. Pa še nekaj bujnih vejic dehtečega zelenja poiščem, da bo šopek lepši, bolj poln. Mislim, da sem utrgala janež ali koper, morebiti pa je celo kakšna trava vmes, ne vem, nikoli jih ne ločim. Pa mi je tudi vseeno; glavno je, da je šopek lep.

Po pločniku nadaljujem pot. Mesto spi. Nobenega avtomobila ni na cesti, le ptički vztrajno ščebetajo, pa množica grlic in golobov ima tam nekje v daljavi glasno jutranjo debato. Drugače pa ni nikjer nikogar. Dobro je, da ne srečujem ljudi, saj je med njimi vse preveč takih, ki se niti ne umaknejo, ko me srečajo, pa četudi imajo kam. Jaz pa stojim in čakam tik ob zidu ali ob robu pločnika, da ne bi prišlo do trka, še posebno zdaj, ko je obvezna varnostna razdalja vsaj poldrugi meter. Pa vendar se dogaja, da ljudje hodijo mimo tik ob meni, kot bi jim bilo figo mar za te krizne ukrepe v dobro vseh nas. Pogosto je tako, ko greva s kužkom na obvezni sprehod. Saj ne rečem, da so vsi, ki hitijo po mestu taki, mnogi pa.  

Nedeljske jutranje ure pa so že od nekdaj pravo nasprotje; nekako zaspane so, saj zunaj še ne mrgoli ljudi, z izjemo tistih, ki hitijo k maši ali po sveži kruh.

Tudi to današnje jutro se zdi na prvi vtis kot čisto običajno nedeljsko jutro; mirno, tiho, z občutno manj hrupa.

Pa ni.

Ne, ni navadno jutro. Velika noč je. Povsem drugačna, kot se jih spomnim, pa sem že kar nekaj časa na svetu. Posebna je, kot bi bila vsa tuja, čudno tiha, nenavadna, brez obveznega hitenja k maši, pa brez množične vstajenjske procesije, v kateri bi bila zbrana tako rekoč vsa župnija in bi s podobo vstalega Odrešenika, z glasno molitvijo, z godbo in z veselim prepevanjem vstajenjskih pesmi poromala po vseh treh osrednjih trgih našega malega mesta in po ulicah v bližini domače župnijske cerkve.

Velikonočno jutro 2020.

Nobene gneče ni... Tista majcena, grozljiva, zastrašujoča stvarca, prostemu očesu nevidni coronavirus SARS-CoV-2 je preprečila druženje in kakršno koli zbiranje ljudi.

In tako se me v tem krasnem, prijetno svežem, svetlem jutru le tu in tam dotakne komaj zaznavni dih pomladnega vetrca. Boža me sončna toplota in dušo ogrevajo spevi pernatih pevcev tam nekje v brstečih drevesnih krošnjah.

Ni možno iti k maši, razen pozneje pred televizijo ali preko spleta, je pa vso to žvrgolenje in vsi zvoki narave v tem tihem jutru čudovita, edinstvena hvalnica Stvarniku življenja, je pesem veselja, ki napolnjuje dušo in vabi k hvaležnosti vstalemu Odrešeniku.

Da, Velika noč, kakršne še nikoli ni bilo. Niti najstarejši ne pomnijo česa podobnega in kolikor vem, tudi noben zgodovinski vir ne poroča o takšnem praznovanju največjega krščanskega praznika - le znotraj domov in s pomočjo sodobnih informacijskih tehnologij (res hvala, hvala Bogu in vsem izumiteljem, da jih imamo!). No, morda je občasno tu in tam bila kaka prepoved opravljanja verskih obredov ali zahajanja v cerkve, še nikoli v zgodovini pa ne istočasno zaradi varovanja zdravja ljudi v tolikšni množici držav kot letos, tako rekoč po vsem svetu, ki ga zadnje mesece majceno bitjece spravlja na kolena. 

Prvo velikonočno jutro s praznimi cerkvami in s tišino v mestih, v deželah, po svetu je.

Ampak dejstvo izpred le par let manj kot dveh tisočletij še vedno drži - grob je bil prazen in Kristus živi.

In ti, človek, kaj je v tvojem srcu, v tvoji duši? Kje je tvoje veselje, tvoje upanje? Saj vendar Bog ne obstaja zgolj znotraj cerkvenih zidov! Že pred tako rekoč dva tisoč leti je za vse nas križani Jezus ne sicer uničil ali umaknil iz sveta, temveč premagal zlo in smrt ter sedaj živi in se razodeva povsod, kjer ga le človek hoče sprejeti, videti, začutiti, spoznati...

Zakaj bi torej letošnja Velika noč bila manj velika? Zakaj bi jamrali in negodovali, kakor me na pokopališču zmoti neka mimoidoča gospa, ko se med urejanjem cvetja tiho pogovarjam s sinkom: “Kakšne praznike imamo, kajne? Saj to sploh ni Velika noč! Vedno sem se je veselila, dosti bolj kot katerega koli praznika, letos pa... Nikakršna ni, res ne...”

“Pa saj Velika noč ni samo v cerkvi in v druženju. Je predvsem veselje, upanje in sreča, ki jih zaradi praznega božjega groba čutitš v sebi. Je takšna, za kakršno se globoko v sebi sam potrudiš...” rečem in v hvaležnost svojemu otroku prižgem majhno belo čajno svečko.   

Ničesar ne odgovori. Odide, jaz pa še postojim pri grobu in razmišljam, zakaj neki je tako težko sprejeti omejitve in preizkušnje, ki jih prinaša življenje. Drži, vse je drugače v teh tednih. Ampak, če hočemo zares omejiti in premagati to sodobno zlo, (ki pa je morebiti celo spet ena izmed posledic našega človeskega pohlepa, domišljavosti in malomarnosti v odnosu do narave, do ljudi, do temeljnih vrednot in do vsega, kar imamo, kdo ve?) ni druge, kot da soodgovorno ravnamo tako, kakor od nss zahtevajo ukrepi vlade in stroke.

Prav tako ne morem razumeti komentarja znanke izpred nekaj dni: “Kakšno življenje! Le kaj si bodo še izmislili? Bo že konec vsega tega? Samo poglej, kakšni smo! Saj sploh nismo več ljudje, ko hodimo naokrog s temi nagobčniki! Kdo zdaj sploh še smo?”

Sprva sem bila brez besed, nakar sem odgovorila s povsem preprostim, vsaj zame v teh kriznih razmerah najbolj logičnim vprašanjem: “Kaj bi pa potem ti raje imela, virus, ne masko?” in po trenutku tišine dodala: “Glej, minilo bo. Ne bo večno trajalo, zagotovo, saj sama dobro veš, kaj vse smo že preživeli. Tudi to bomo, le vsi moramo res dosledno vztrajati, z Božjo pomočjo seveda.”

Ne, ni enostavno, ni lahko in še manj preprosto. Kje pa! V trgovini nositi masko je zame prava muka (in za nešteto drugih s podobnimi težavami in omejitvami prav tako), saj se očala nad njo že po prvem izdihu popolnoma zarosijo in ta motna megla posrka še tisti ostanek vida, ki drugače lebdi za njimi. Avtomatskih brisalcev na steklih pač nimaš, sneti pa očal tudi ne moreš. In če si sam, ker pač ne gre drugače, tudi za pomoč niti ne moreš, niti ne smeš nikogar prositi, saj bi kršil varnostno razdaljo. 

In ko ob vsem tem iskreno pogledaš vase ter premisliš, kaj vse bi lahko povzročila tvoja prošnja, ti hitro postane jasno, da je tveganje absolutno preveliko. Ne samo da izpostavljaš sebe, to je navsezadnje še najmanj, to je tvoj problem, saj boš ti sam nosil posledice, če bo le čudežno ostalo zgolj pri tem. Moje, tvoje, najino največje zlo je, da z neodgovornim ravnanjem ogrožava in spravljava v nevarnost svoje bližnje. Vseeno je, če so to domači, prijatelji, sodelavci ali zgolj popolnoma tuji, nepoznani ljudje; vsi so najini bližnji, vsi radi živijo, vsi želijo ostati zdravi in vsi hrepenijo po sreči. Zakaj bi bil potem ti, zakaj bi bila jaz, zakaj bi bila midva, midve povod in vzrok, da se njegov, njen svet zaradi najinega egoizma sesuje v primežu te nove zloglasne bolezni?

Ne, krivda bi bila prevelika.

Zato pa, bodiva doma, če se le da. Upoštevajva ukrepe in ravnajva odgovorno do sebe in do drugih, do vseh tistih, ki jih imava rada in do tistih, ki jih morda niti ne poznava, pa vendar imava prav po njihovi zaslugi še vedno vse, kar pač za preživetje najbolj nujno potrebujeva.  

Širiva velikonočno veselje, bodiva hvaležna in dajva malce potrpeti, sprejeti križ sedanjosti ter se čemu odpovedati v dobro vseh, ki z nama hodijo po stezah sedanjosti - osvetljenih z neuničljivo lučko upanja.