UMETNOST HVALEŽNOSTI IN KULTURA SRCA

Poldne je, čas kosila, ko je želodec po vsem, kar sem danes že postorila, začel hrepeneti po hrani. Zato ugasnem štedilnik, na katerem se je pravkar skuhalo moje kosilo in sedem k mizi. 

Pred mano je najprej krožnik vroče, omamno dišeče juhe z domačimi rezanci, pa z ogromno korenčka, graha in druge zelenjave. Z desnico naredim križ in spoštljivo vzamem v roko žlico, zajamem ter počasi, previdno ponesem k ustom. Najprej globoko vdahnem opojni vonj in šele nato posrkam vsebino žlice.

Sama sem pri mizi, zato se misli nehote potopijo v vsebino krožnika.

Kaj je v bistvu na njem? Samo hrana, da nasitim svoj želodec in pridobim moč za vse, kar naj bi danes še počela? Izvir hranil in energije za to, da sploh lahko obstajam, živim? Je na njem zgolj nekaj samoumevnega, kar mi pač pripada, ker je biti sita moja osnovna človeška pravica?

Ampak, mar ni to pravica vsakega živega bitja?

Zagotovo je.

Vendar pa ta tolikokrat izpostavljena pravica ni samoumevna. Ni mi vse, kar dam v usta, preprosto vsuto v naročje, ne da bi za to jaz sama ali kdorkoli drug vsaj mignil s prstom, razen da v trgovini stvari preprosto vzamem s police, plačam in odnesem domov. Boli me spoznanje, da je, splošno gledano, z izjemo vseh tistih naših svetovnih in seveda tudi slovenskih sozemljanov, ki često nimajo kaj dati v usta, bolezen današnjega časa in prevladujoče prepričanje velike večine mlajših generacij prav dejstvo, da nam stvari preprosto pripadajo, da tako pač je in tako mora biti. Hladilnik in shramba sta vedno polna, izbira je ogromna. Vse je možno dobiti, kupiti, imeti, seveda v okviru posameznikovih finančnih zmožnosti.

Ampak to slednje zdaj niti ni ključnega pomena. Pomemben je način, kako jaz, ti, on, ona, midva kot posameznika v tej naši družbi sprejemava vsakdanje darove; nešteto darov, ki nama vedno znova pomagajo preživeti, delati, ustvarjati, se veseliti, biti to, kar sva.

Če se osredotočim zgolj na krožnik pred sabo, moram priznati, da je bilo nešteto skrbnih, delavnih rok soudeleženih pri tem, kar bom jaz sedaj zaužila. Že da sem lahko v lonec iz pipe natočila temeljno sestavino moje juhe, čisto pitno vodo, je bila potrebna dragocena veriga ljudi, od projektantov, tehnikov, proizvajalcev, obrtnikov, delavcev pa do vzdrževalcev in vseh ostalih, ki so s svojim trudom in delom omogočili ter vsak dan znova zagotavljajo, da jaz samo odprem pipo in že iz nje teče nepogrešljiva življenjsko pomembna tekočina. Pa vsem tem ljudem danes sploh še kdaj kdo vsaj v mislih reče “hvala”?

In dalje: v juhi med množico na domačem vrtu pridelane zelenjave lebdijo nadvse okusni, čvrsti domači rezanci. So nastali sami od sebe, kar tako, brez vsakega truda in znoja? Kak mestni otrok, ki še ni nikoli videl in vonjal pšeničnega polja, poslušal veličastne pesmi kombajnov in mlinskih koles ter ni niti videl, kaj šele pobožal in nahranil žive kokoške, bi morda res rekel, da se preprosto kupijo v trgovini ali pri stričku na tržnici.

Ampak za rezance je potrebna moka in za moko moraš imeti pšenico, pšenica pa zraste iz majcenega rjavkastega zrna, ki pod toplimi sončnimi žarki lahko vzkali in obrodi bogat klas le v rodovitni, skrbno obdelani in dovolj vlažni zemlji. In jajca, to tako zelo pomembno sestavino mojih rezancev, je znesla kokoš, ki jo je nekdo na kmetiji moral dolgo skrbno hraniti, preden je dovolj zrasla in ga za njegovo skrb nagradila z jajčki v gnezdu.

Potem pa je tu še zelenjava, ki jo je spet nekdo drugi moral iz semen ali iz skrbno vzgojenih sadik pridelati na vrtu, jo tedne in tedne pleti, negovati, okopavati, zalivati in ji ves čas njene rasti zagotavljati kar najboljše pogoje ter jo nato, ko je v toplih poletnih mesecih dovolj zrasla in dozorela, varno pospraviti za ozimnico, jo vložiti, zamrzniti... In potem so tu še vse potrebne začimbe, štedilnik, elektrika, posoda in kaj vem kaj še vse, kar je potrebno, da nastane obrok hrane.

Samoumevno? Kar tako? Ker tako je? Ali ker preprosto in enostavno v današnjem svetu tako pač mora biti? Saj vendar vse dovolj drago plačamo in praktično vse življenje garamo zgolj za to, da preživimo.

Čemu bi torej danes, v tem modernem svetu potrebovali morda le še zgolj ščepec   hvaležnosti, ko pa se vsaj odrasli moramo nenehno sami truditi za vse, kakor radi pravimo? Za večino otrok pa je pridih iskrenosti v besedici hvala tako ali tako tujka v studencu njihovega čutenja, če že v samem besednjaku čudežno obstaja.

Kultura srca torej? Umetnost hvaležnosti? Čemu le?

In vendar smo ljudje razgledana, najvišje razvita, kulturna bitja in mi, Slovenci, v mesecu februarju celo praznujemo Prešernov dan oziroma slovenski kulturni praznik.

Pa si skušajva jaz in ti iskreno odgovoriti na vprašanje, kaj za naju osebno pomeni ta dan.

Ko se spominjamo našega največjega pesnika, se sicer povsod po državi vrstijo   kulturne prireditve, s številnimi vajami skrbno pripravljeni umetniški nastopi, srečanja, ustvarjalne delavnice ... Podeljujejo se priznanja za umetniške dosežke, toda obiskovalcev na vseh takih dogodkih je skoraj praviloma zelo malo. Kot da bi večina državljanov že čisto otopela za hvaležno predajanje umetniškim užitkom, in kot da je hrana za dušo in kultura naroda kot takega postranskega pomena, primerna in dobrodošla samo za tiste izbrance, ki pač nimajo početi kaj boljšega, koristnejšega, ali pa so zaradi svojega umetniškega ustvarjanja malce drugačni, skorajda čudaški, kot da bi živeli v nekem drugem svetu.

“Ah, kaj bom jaz tam, to ni zame, raje sedem pred televizijo in gledam nadaljevanko...,  ...smučanje..., , ...tekmo..., ne da se mi... ” so običajni odgovori, ko koga povabiš s sabo na igro, proslavo, nastop...

Pa smo res izgubili občutek za vse lepo, dobro, pošteno, človeka vredno? Mar je kultura res zgolj nekaj tako neskončno oddaljenega, skorajda tujega, za preživetje nepotrebnega? In je resnično samo tisto, kar slišimo ali vidimo na odru, oziroma kar visi v umetniških galerijah in ždi na policah knjižnic?

Kje pa je naša kultura srca, kje je sposobnost začutiti, odkriti, občudovati, tako vrhunska umetniška dela profesionalnih ustvarjalcev, kot tudi tisoče drobcenih vsakdanjih umetnin in čudežev, ki jih bodisi ustvarja vsak sam v okolju kjer živi, bodisi vsi tisti, ki si skupaj z njim prizadevajo za lepši jutri in s svojimi za marsikoga samoumevnimi dejanji skrbijo za dobro vseh nas in vsakega posebej. Kje je iskreno priznanje, da vse pa le ni samo v naših rokah, da nam je marsikaj tako ali drugače čudežno podarjeno, pa če to priznamo ali ne.

Kultura srca in umetniško udejstvovanje posameznika je vsaj zame ob vseh prekrasnih takšnih in drugačnih umetniških delih nadarjenjh ustvarjalcev v širšem pomenu besede tudi človekova duhovna odprtost za vse lepo, dobro. Je sposobnost reči “hvala”, je moč duha, da vidi v globino in tamkaj sadi semena dobrih medčloveških odnosov ter jih na krilih prijateljstva kot blag pomladni vetrič umirjeno raztresa vsenaokrog. In je sposobnost ter volja prispevati svoj z duhovnimi vrednotami izklesani kamenček  pripadnosti na umetniški mozaik podobe svojega naroda.

Vse to je zame kultura. Jaz in ti, vsi mi pa smo v okviru svojih sposobnosti in občutkov soustvarjalci kulture slovenskega naroda. Ne izneverimo se našim pogumnim prednikom in bodimo zgled mladim generacijam.

 

                                          Majda Slavinec