Srečanje slepih in slabovidnih žensk Slovenije

V torek, 28. avgusta 2018 je bilo na ploščadi letališča Rakičan že pred deveto uro zjutraj zelo živahno. Tamkaj smo se namreč zbirale slepe in slabovidne ženske na vsakoletnem srečanju, ki ga je po programu Zveze letos organiziralo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Murska Sobota. Skupno je bilo v Rakičanu prisotnih okrog 90 žensk z okvaro vida s spremljevalci iz šestih medobčinskih društev.

Vse zbrane je najprej pozdravil predsednik MDSS Murska Sobota Vojmir Prosen in nas po dobrodošlici s sokom, s kavo in s slastnimi rogljički povabil k ostalim načrtovanim aktivnostim.

Najprej smo se zbrale okrog kuharja Janeza, ki nas je podrobno seznanil s pripravo prekmurske gibanice in jo tudi naredil. Pravzaprav smo mu vse okrog njega zavzeto pomagale, če že drugače ne, pa vsaj z mnogimi vprašanji, na katera je potrpežljivo odgovarjal in na nam razumljiv način demonstriral postopke.

Ko je bila gibanica narejena, smo se z dvema turističnima vlakcema odpeljale v Mursko Soboto do gradu, kjer smo se razdelile v tri skupine in se z vodiči sprehodile po prostorih dvorca in čez park po Trubarjevem drevoredu do bližnje Evangeličanske cerkve Martina Lutra, kjer nas je sprejel prijazni g. David. Nekoliko nam je opisal življenje njihovih vernikov, s poudarkom na zelo dobrem sožitju z drugimi verskimi skupnostmi, saj je Prekmurje že od nekdaj versko mešano področje.

Ogledi so trajali skupno dve debeli uri. Izvedele smo marsikaj zanimivega, tudi doslej neznanega o življenju ljudi v Prekmurju od prazgodovine pa do danes.

Presenetili so nas leseni, 1900 let stari, s posebnimi postopki skrbno ohranjeni ostanki rimskega vodnjaka, ki smo jih smele tudi potipati. V muzeju pričujejo o zgodovini prekmurskih ljudi tudi številne izkopanine, kot so v grobovih najden nakit, ogrlice, prstani, pa stare posodice, lončki, kosi orožja… Potipale smo miniaturno rekonstrukcijo cerkve, s slamno krito bivalno panonsko hišo, grajsko peč in tako dalje. Najlepši prostor v dvorcu pa je vsekakor baročni salon z bogatimi poslikavami, kjer je še ohranjeno tudi originalno pohištvo.

Vse pa nas je najbolj presenetila in navdušila priložnostna razstava z naslovom »ČEZ TA PRAG ME BODO NESLI, KO ZATISNIL BOM OČI«, ki jo je pripravila etnologinja Jelka Pšajd. S svojo zanimivo postavitvijo in predvsem s svojstveno besedno razlago nas je ga. Jelka seznanila s šegami in z nekaterimi edinstvenimi navadami prekmurskih ljudi ob pokopih oziroma pogrebih njihovih dragih. Z obiskom te razstave se je naše zavesti znova dotaknilo neizpodbitno dejstvo, da je tudi v današnji stresni naglici in preobremenjenosti, ko sodobni ljudje misel na smrt odrivamo nekam daleč stran in se o njej tako rekoč ne pogovarjamo niti odrasli med seboj, kaj šele pred otroki, ona neizbežni del našega življenja.

Po vseh ogledih smo se vrnile v Penzion letališče Rakičan, kjer nas je že čakalo kosilo in seveda naša izdatna sladica, prekmurska gibanica. Sledilo je druženje s plesom ob zvokih harmonike muzikanta »Lujzeka« ter seveda klepet in izmenjava izkušenj o vsem, kar ženske dnevno počnemo v svojih bivanjskih okoljih. Opogumljale, tolažile in vzpodbujale smo ena drugo, si svetovale ali pa preprosto obujale spomine. Ženskam pač besed težko zmanjka (kot trdijo predvsem naši moški sopotniki na poteh življenja), zato smo se pozno popoldne razšle z upanjem, da se kmalu spet srečamo na kakem podobnem, bogatih, osrečujočih vtisov polnem dnevu.

Hvala organizatorjem in vsem, ki so nam pripravili tako lep, nepozaben dan.                                                                                                                                            (ms)