Decemberski mož

Dragi decembrski dobrotnik,

Dedek Mraz, Božiček ali kakor koli te pač imenujejo, po več kot pol stoletja mojega romanja po gorovjih življenja, ko te dandanes v sodobnem potrošniškem svetu trgovci in oglaševalski mediji vse bolj vneto reklamirajo in te predvsem mlajši človeški rod zasipa z vrečami pisem, sem se odločila, da končno tudi jaz v tvoje dobrotljive dlani položim nekaj prošenj, čeprav je moje fizično otroštvo, kakor pričuje EMŠO, že davna preteklost. Toda delček otroške duše še vedno diha v meni. Sicer pa pravijo, da ti uslišiš vsakogar; vsaj v TV reklamah in v filmih.

Ja, ljubi skrivnostni univerzalni praznični dobrotnik z x imeni, jaz ti bom zato raje rekla kar PODAJROKO. Saj ti veš, nisva se še imela priložnosti osebno spoznati, čeprav te danes potrebujem še dosti bolj kot nekoč. V tistih mojih rosnih otroških letih si mi, kdo ve zakaj, skrivaj po nekih tajnih slih, ki so ateka srečali kak dan pred Novim letom med potjo z dela, poslal par pomaranč in vrečko mehkih, slastnih, žvečilnih KiKi bonbonov ali tistih tako zelo okusnih trdih 505 s crtom, včasih pa je bila priložena še dolga ozka JADRANKA ali dve. Prava zakladnica rajskih sladkosti! Kako vesela sem bila teh dobrot, ki so se drugače le izjemoma, kdaj pa kdaj kak košček, znašle v mojih rokah!

V tem pismu te ne prosim materialnih dobrot, čeprav bi mi za prvo silo vsaj kakih 200, 300 evrov za poravnavo najnujnejših obveznosti še kako prav prišlo, da o vsakdanjih izdatkih za osnovne življenjske potrebščine in o dolgovih, ki me neutrudno vlečejo v živo blato, sploh ne govorim. In še marsikaj drugega, kar krvavo potrebujem, bi se našlo. Kar dolg seznam bi ti lahko poslala, saj bi bilo praktično nemogoče izbrati eno samo najbolj potrebno stvar. Pa pustiva zdaj to, bo že nekako.

Ljubi moj PODAJROKO, iz dna duše te letos prosim zgolj to, naj moje srce nikoli ne zakrkne. V njem naj vedno sveti luč in napaja vse moje bistvo, da bom kljub prirojenim težavam, kljub bolezni in kljub vsemu, kar je življenje natreslo pred moje noge, zmogla z optimizmom hoditi po strminah moje vsakdanjosti. Luč naj odseva na mojem obrazu in v vseh mojih dejanjih, da bom z njo prižigala upanje, ohranjala veselje, podajala baklo prijateljstva, širila toplino, negovala sočutje. PODAJROKO, ne pridi v mojo zavest zgolj enkrat v teh prazničnih dneh, prosim te, prosim! Naj vedno in povsod vse leto prepoznam stisko, prinašam mir, z razumevanjem in s sočutjem obidem pasti nepravičnih misli, besed, obsodb. PODAJROKO, tvoja moč dobrote naj trajno ostane v meni.

Pravzaprav te danes upam prositi še več, saj vendar ti tako rad izpolnjuješ vse želje, pa še v tisti tvoji veliki delavnici boš tvojim skrivnim bitjecem prihranil delo. Torej: med ves človeški rod zasej svoja mogočna semena dobrote in skrbi za dobro slehernega Zemljana. Le to ti še namignem, da začni pri vseh tistih voditeljih in oblastnikih, ki krojijo usodo svojih državljanov in posledično vsega sveta. Tvoja moč dobrote naj odslej brsti in raste v vseh nas, ki skupaj potujemo skozi čas. Zato pa že danes dvigni naše roke iz spon vase zagledanosti, iztegni jih proti sosedu v stiski, proti osamljenemu znancu, zapuščeni starki, brezposelnemu očetu, utrujeni mami, zanemarjenemu otroku, lačnemu sosedu, obupanemu bolniku…  Prepletaj vse naše dlani, PODAJROKO, in jih polagaj eno v drugo, da bomo skupaj ustvarjali in črpali moč za vse, kar delamo, počnemo, živimo.

Saj veš, dragi decembrski dobrotnik, moje oči že od rojstva meni ne služijo najbolje, zato naj še toliko bolj povsod koder hodim, uresničujem besede Malega princa in gledam s srcem. Ja, šele takrat resnično vidim in verjamem, da mi boš prav ti, v meni stanujoči »podaj roko«, najbolje pomagal soustvarjati srečni danes za radostni jutri.

Hvala ti.

               Tvoja Zemljanka                                                                  ms