Velika Planina - čutno doživljajski dan

V petek 19. avgusta smo se člani Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Murska Sobota v organizaciji turistične agencije Klas iz Murske Sobote odpravili na izlet  na Veliko Planino. Sama sem tja odpotovala v spremstvu mame, s sabo pa sva imeli tudi mojega psa vodnika Badija. Čeprav sem se spočetka nekoliko bala, kako bo z njim, saj smo se na vrh peljali s sedežnico, pa sem kljub temu vztrajala, da mora z mano že zaradi ozaveščanja. Pa tudi prav je, da je pes vodnik vajen vsake situacije, v kateri se lahko znajde skupaj s svojim slepim gospodarjem. Od društva smo se z avtobusom odpravili ob pol šesti uri zjutraj, zato smo bili vsi spočetka nekoliko utrujeni. Vendar pa sta se utrujenost in slaba volja zaradi zgodnjega vztajanja hitro razkadili zaradi vtisov, ki smo jih dobivali po poti. Že na avtobusu nam je prijazna vodička povedala veliko zanimivega o krajih kamor smo bili namenjeni. Najprej smo se ustavili na počivališču Tepanje, Velika Planina kjer smo se malce okrepčali. Nato pa smo nadaljevali pot proti cilju. Spotoma smo se ustavili še ob izviru Kamniške Bistrice. Sprehodili smo se po naravi in čeprav se zaradi zelo strme poti nekateri nismo odpravili vse do izvira, pa smo lahko vsaj prisluhnili sproščujočemu bučanju reke. Po tem postanku smo prispeli do Velike Planine. Najprej smo se ustavili spodaj ob vznožju Velike Planine, kjer nas je kot vodička sprejela prijazna učiteljica ga. Andreja, ki poleti pomaga kot prostovoljka pastirjem na Veliki Planini. Pripovedovala nam je o življenju pastirjev. Nato pa smo se lahko preizkusili v izdelavi planinskega sira Trniča, ki ima zelo močan vonj. Dovolili so nam namreč, da smo ga lahko otipali in povonjali. Po izdelavi trniča je prišel čas za vožnjo s sedežnico na vrh Velike Planine. Vsaj zame je bil to najbolj pomemben trenutek izleta, saj me je res že zanimalo, kako se bova z Badijem spopadla s tem novim izzivom. Odločili smo se, da grem jaz na sedežnico skupaj s tajnico društva, Badija pa je prevzela mama, saj ga je ona tudi lažje obvladovala. Ker sva se s tajnico odpeljali prvi nisem bila priča, kako so ga spravili gor, baje pa so ga morali dvigniti. Ker situacije ni poznal ni hotel skočiti sam. Mama mi je povedala, da se je poti navzgor še nekoliko bal, navzdol pa je bil že sproščen. Sama se vožnje s sedežnico spominjam kot najlepšega dela izleta. Sprostila sem se ter uživala v novem doživetju. Čisto nič me ni bilo strah in z veseljem bi se vozila kar naprej. Na vrhu Velike Planine je bilo ozračje občutno hladneje kot spodaj, vendar prijetno in sproščujoče. Nekateri med nami so se sprehodili vse do vasi Velika Planina, drugi pa le do gostišča. Med potjo smo srečevali krave, ki pa Badija sploh niso zanimale. Kosilo smo imeli ob štirih v Kamniku, zatem pa smo se sprehodili še po mestu. Ker je bilo vreme tistega dne, razen na vrhu Velike Planine zelo toplo, in ker smo veliko hodili, smo se utrujeni a dobre volje v Mursko Soboto vrnili ob 20.00 uri. Zame je bil ta izlet nedvomno najlepši, kar sem jih doživela na našem društvu. Všeč so mi bili sproščujoči sprehodi na prostem, ker pa imam rada pustolovske zgodbe, me je pritegnilo pripovedovanje o življenju pastirjev. Pa tudi šofer avtobusa ter vodička sta bila izredno prijazna.    

Blanka Škafar