Ujeta v megli - nadaljevanje zgodbe

ČUDEŽNI VODNIKI IZ MEGLE

Nekega mračnega, hladnega, meglenega dne v mesecu novembru lansko leto sem v prvem delu moje zgodbe strnila bolečino svojih izkušenj in vso ubijajoče razočaranje nad družbenim okoljem in sistemom, katerega nemočna ujetnica sem (pa ne samo jaz, temveč vsak dan več slovenskih državljanov). Izpoved sem kot poslednji krik na pomoč poslala dvema zelo znanima revijama z željo, da mi morda vendarle vsaj ena objava čudežno nakloni kak evrček honorarja, s katerim bom morda lahko plačala mojstra, ki bi vsaj za silo nekako poskusil usposobiti gretje v mojem hladnem stanovanju.

Zgodba je bila v začetku januarja objavljena v eni izmed omenjenih revij. V še komaj tleči žerjavici pod pepelom vseh dotedanjih neuspelih prizadevanj je plaho vzplamtel prvi žarek umirajočega upanja. Okrepil je medlo žerjavico, in ta je kmalu zanetila prijazni, svetli, prikupno migetajoči ogenjček.

Na ulici mi je izza oblakov priklicala sonce znanka iz domačega kraja. Na telefonu so se začele prikazovati neznane številke in z njimi so se me sočutno dotikale ljubeče roke nekaj popolnih tujcev iz vse naše lepe domovine.

Shramba se je polnila s kvalitetnimi živili, z nujnimi potrebščinami in na svečnico je v najinem stanovanju kot čudežni dar iz neba spet zadišala toplota.

Megla sicer še vedno ostaja. Toda ko je najbolj gosta, skoraj neprehodna, se v njej pojavi neka čudežna roka, angel varuh, ki pomaga preiti najtežji predel.

Ja, pot iz meglene doline je dolga, vendar so del nje tudi s soncem obsijane vzpetine. Zato se danes res iz vsega srca zahvaljujem vsem malim, preprostim ljudem z velikim srcem, ki so se mi v minulih mesecih pomagali vsaj za kratek čas povzpeti na sončne gričke in se zazreti v jasno nebo: gospe iz Primorske, paru iz Kranja in iz Ljubljane, uredništvu revije Zarja, nekdanjim sošolkam, znankam iz domačega mesta, sosedam, domačemu gospodu župniku, prijaznim, dobrodušnim prodajalkam in prodajalcu v dveh trgovinah in vsem ostalim, ki so mi kakor koli lajšali težave in skušali z mano razvozlati vsaj delček mojih skrbi. Spoštovani vsi dobrotniki, brez vseh vas bi bila hoja v megli nemogoča.

Restavracije, kuhinje in trgovine, ki vsak dan zavržejo vsaj nekaj (po mojih opažanjih še vedno dosti preveč) hrane, ki bi jo lahko nekomu podarili, pa so seveda še vedno zgodba zase. Zadnji odgovor, ki sem ga prejela v domu starejših, ko sem se na priporočilo osebne zdravnice še enkrat oglasila tam, je namreč bil: »Hrane, ki ostane, ne moremo nikomur podariti, saj jo stanovalci morajo plačati, zato to ne bi bilo prav.« Pa razumi, kdor more!

Kakšna razlika je, če se naje smetnjak, ali pa morda vendarle človek oziroma žival, ki drugače nima kje vzeti?

Ja, jaz in ti sva tukaj, da nudiva roko in ljudem v najini bližini prinašava in ohranjava sonce. Tudi takrat, ko ga oni sami ne vidijo ali ne morejo videti.

Majda