UJETA V MEGLI

 

Jutranja megla čepi nad mestom. Potegnila je mračno zaveso čez moj že tako utrujeni pogled. Ždim ob razmajanem oknu in skušam od nekod vsrkati vsaj pramen mehke, tople, čiste svetlobe.

Ni ga.

So samo mračne izkušnje, ki vžigajo tatuje bolečine. Ne telesnih znamenj in ne takih bolečin, ki bi jih obvladala kaka majhna bela tabletka, temveč tisto topo, mrtvaško bol, ki zamolklo udarja po krhkih stenah duše. Vedno znova in vedno močneje.

Kje je rešitev?

Že kot otroka s prirojeno telesno okvaro me je zaradi moje drugačnosti vsakdanjost utrjevala v odpovedih. Zaradi očetove odvisnosti od alkohola pa sem tako rekoč umirala v žeji po ljubezni, po miru, po pripadnosti, po razumevanju, po nežnostih, sprejetosti, opori… Obtežena s svojim križem sem iskala mojo odrešujočo, radosti in veselja polno petnajsto postajo. Iskala sem bitje, ki bi mi končno pomagalo zgraditi ljubki domek na sončni poljani.

Ne iščem ga več. Le kdaj pa kdaj v duši še vztrepeta plaho upanje, da vendarle nekje obstaja tudi zame.

Beg iz rojstne hiše me je vodil v zakon na trhlih temeljih, ki so kljub mojemu neutrudnemu iskanju rešitev, kljub nenehnemu odpuščanju in kljub vsem dobronamernim prizadevanjem kmalu popolnoma prepereli zaradi nezvestobe, neiskrenosti, nespoštovanja, laži, izkoriščanja in psiholoških bojev. Tudi dva zlata otroka nista mogla utrditi vezi do osrečujočega sožitja.

Privolila sem v sporazumno ločitev brez metanja polen pod noge in brez žehte umazanega perila na sodišču. Opravila sva v manj kot desetih minutah.

Vsaj to.

V naslednjih letih je bila moja prednostna naloga zagotoviti pogoje za šolanjem dveh odraščajočih otrok. Bila sta moja edina trajna svetloba, edina toplota, edina tolažba. Nežni, ljubeznivi, sočutni, miroljubni, pošteni mladostni duši. Moja opora in moja pomoč vse do tistega jesenskega dne, ko je sin omagal pod težo njegovega križa in je videl le še eno samo, z obupom tlakovano pot v tišino. V zadnjih trenutkih je na koščku papirja izrekel poslednjo prošnjo: »Oprostite mi vsi, ki sem vam kaj pomenil.«

V svojih mukah je želel olajšati bol nama, ki sva ostali. Njegovi sestri in njegovi mami. Pa tudi očetu. Vsem, ki smo ga imeli radi, a nismo mogli, nismo uspeli, nismo znali pomagati. Tisti, ki bi to strokovno lahko storili, pa niso hoteli. Niso ga slišali, niso ga »vzeli resno«.

On pa je v svoji najhujši stiski mislil na vsakogar izmed nas, njegovih najdražjih, ko je prosil odpuščanje in na tistem dragocenem koščku papirja vsakomur posebej še zadnjič priznal: »Rad te imam.«

Bili sta dve dolgi leti sprejemanja resnice.

Dve leti zahval in prošenj za božje usmiljenje.

Dve leti poti do majhnega groba s prižgano lučko med dehtečim svetlim cvetjem in zelenjem.

Tamkaj vpijam mir. Moj otrok je še vedno z mano. Bedi nad mano, spremlja me in prosi zame. On je človek, ki razume.

Verjamem, da pozna rešitev. Izprosil jo bo zame v tisti večni rajski svetlobi, zagotovo.

Jaz, nemočno, na vseh področjih obstoja in dela neuspešno človeško bitje pa se še vedno izgubljam v dolgovih, v pomanjkanju, v stiskah, v osamljenosti. Že več kot pol stoletja. Računam, varčujem, seštevam, odštevam, iščem možnosti, prelagam papirje, zlasti tiste majhne, rdečkasto rumeno belkaste papirčke, iz katerih rjovejo številke od 0 do 9 v vseh mogočih kombinacijah in skupinah. Vse pa pomenijo nemo obsodbo: »Daj že, daj! Plačaj … ali …«

Kot razjarjene zveri renčijo vame dolgovi, nastali v dolgoletni osamljeni borbi za preživetje. Neizpolnjene obveznosti z razbeljeno grebljico šarijo po duši: »Moraš vrniti, moraš plačati, moraš! Moraš … ali…«

Termometer na balkonu je to noč zdrsnil na minus dve stopinji. V stanovanju so zaprta vsa okna, pa kljub temu skozi ostarele, razprte čeljusti v notranjost usmerjajo prebežnike zunanjega hladu. Smukajo se po mrzlih radiatorjih. Po hladni, luknjasti kovini, ki jo grize lakotna rja. Kaj bo, ko bo zunaj minus pet, deset, petnajst in morda čez nekaj tednov celo več? Ob mojih odpisanih prenašalcih toplote pa drema denarnica, napolnjena z zrakom, z neuporabnimi karticami in s starimi računi. V stanovanju dva od vseh mojih hladnih izvirov toplote obupano zreta vanjo: »Privedi »zdravnika« zame! Zamenjaj me, brž!… ali pa bo poplava…«

Kaj storiti, ko pa čudodelni univerzalni dobrotniki iz starih časov več ne obstajajo?

Morala bi, res bi morala nekaj prihraniti vsaj v ta namen! Kot invalidska upokojenka s prirojeno telesno okvaro in s kronično boleznijo sem izčrpala že vse možnosti, zato sem v minulih dveh letih vse tiste mesece, ko so šole in fakultete polne znanja željne mladine, dneve preživljala v samoti. Hčerka je bila na šolanju v velikem mestu. To je bilo dobro, saj je štedilnik večinoma počival. V trgovinah pa se vedno najde tudi kako živilo pred iztekom roka ali vsaj tisto vprašljivo najcenejše v Sloveniji z armado potuhnjenih E-jev, ki jih zaradi možnega pojava zapletov bolezni sicer sploh ne bi smela uživati, pa vendar… V sili volk mušice žre.

To je resničnost. Še vedno.

Ta vsakdanjost pa se pogosto razkriva tudi v drugem odtenku. Na vsakem koraku ga že zaznavam. V šolah, v prehranjevalnih lokalih, v trgovinah, v domovih za ostarele.

Enega izmed slednjih zelo dobro poznam. Pogosto sem bila tam, zato vem, da ogromno uporabne hrane zavržejo. Ker imam doma kužka, ki je večino časa moja edina (terapevtska) družba, in ker tudi kuža mora jesti, sem stopila najprej do vodja kuhinje, s katerim sem v preteklih letih pogosto poslovno sodelovala. Verjela sem, da bom uspela dobiti vsaj nekaj ostankov za psa, če se že zame ne bo nič našlo.

Besede prošnje so kot ogromne skale komaj zdrsnile z jezika. Pa sem prosila samo za kako pest riža, žgancev ali testenin, ki ostanejo na krožnikih, in za kakšno nagnito jabolko, oranžo ali za premehko, porjavelo banano, ki so ob mojem prihodu ležale v gajbi za smeti.

In odgovor: »Ja veste, moram vprašati direktorja. Sam ne morem nič. Saj imam vašo številko, pa vas bom poklical.«

»Prav. Prosim, pokličite me, res,« sem nič kaj potolažena ponovila prošnjo, se obrnila in šla. Bila sem že na hodniku, ko je me dohitelo kuharjevo povabilo: »Samo trenutek še počakajte!«

»To vam pa lahko dam, ostalo je. Vzemite,« je prinesel vrečko ljubkih, slastnih ptičkov, ki so jih zjutraj spekli za Valentinovo sladico pri malici in pri kosilu. Takoj sem dva pojedla, saj sem bila resnično lačna. Kako okusni so bili! Pravi rajski kruhki! Trije moji dnevi so bili polepšani z njimi.

Morda pa prošnja le ni bila zaman?

Minil je teden, dva, mesec, klica pa ni bilo.

Zimska sivina se je umikala svetlobi. Dišalo je po pomladi, po življenju… Svetloba je oživljala premraženo upanje.

Šla sem in v domu sama potrkala na vrata gospoda direktorja. Poznam ga kot umirjenega, rahločutnega človeka, ki zna in zmore prisluhniti. Po uvodnih vljudnostnih frazah sem zgrabila bika notranje stiske za roge, se zazrla v nevidno točko na gladki, svetleči se mizni plošči pred mano in ponovila prošnjo izpred več dolgih tednov.

Odgovor? Niti JA, niti direktni NE, pač pa diplomatska razlaga in nakladanje o tem, kako so pred kratkim v domu nastanek bioloških odpadkov že zmanjšali na minimum, tako da jih praktično skoraj ni bilo, pa so se potem zaradi tega morali zagovarjati nekomu, ki jih je obtožil, da je odpadkov premalo, saj jih menda preusmerjajo nekam drugam kot surovino za bio maso, ali kaj vem kaj. In še dodatno pojasnilo: če bi jaz od njih nosila ostanke hrane za kužka in zase, bi potem tja navalilo vedno več ljudi, saj bi se to hitro razvedelo.

Zahvalila sem se za prijaznost in zapustila pisarno. Šla sem po kozarec vode k avtomatu v jedilnici. Strežnice so pravkar s krožnikov pospravljale ostanke kosila v kanglo za biološke odpadke. Kose mesa in testenine, ki bi jih moj kuža še kako rad pojedel. Tudi celi kosi kruha in drago sveže sadje so bili med njimi. Ne bi se jih sramovala vzeti, četudi jih je prej že kdo prijel z njegovo roko, ali odtrgal košček. Saj še poznamo nože in vodo, kajne?

Toda smetnjaki za biološke odpadke vsekakor morajo jesti! Bog ne daj, da bi tudi oni kdaj občutili pomanjkanje ali celo lakoto. Oni, zbiralniki uporabnih odpadkov.

Kje je kdo, ki bi razumel? Nekdo, ki bi mi pomagal v bitki z minusi?

Noge so me kar same odnesle v Supermarket Mercator, k najboljšemu sosedu. Obstala sem pri policah s ponudbo živil pred iztekom roka uporabnosti. Tamkaj me je čakal lonček navadnega jogurta, prav takega kot bi ga naj uživala po priporočilu zdravnice, in to po polovični ceni. Nesla sem ga do blagajne, saj bi tistih nekaj centov še lahko stresla iz denarnice.

»Joj, temu je pa že včeraj potekel rok, ne morem vam ga dati,« mi je pojasnila blagajničarka in ga porinila nekam pod pult, potem ko ga je kar nekaj časa vrtela v roki in računalniku ponujala njegovo kodo.

»Ampak mene to ne moti, saj je še vedno dober. Dajte mi ga, prosim.«

»Ne morem, ker ga računalnik zavrača. Ne morem ga zaračunati, pa tudi tako vam ga ne smem dati, ker bo manjkal,« je vztrajala prodajalka.

»Pa zaračunajte nekaj simboličnih centov, samo dajte mi ga, prosim. No mojo odgovornost!«

»Ne, šefica ne dovoli.«

»Potem pa hvala in srečno. Naj pristane med odpadki, da ne bo manjkal.«

Pri najboljšem sosedu.

Čez nekaj dni sem z istim namenom šla na ogled v majceno Mercatorjevo trgovinico v centru mesta. V hladilniku sem našla polkilogramski lonček puste skute po polovični ceni. Tudi temu je rok uporabnosti potekel prejšnji dan. Računalnik prodaje ni odobril, toda ko sem prodajalki pojasnila, da ga kljub temu vzamem in plačam, je prijazno odvrnila: »Prav, če res tako želite. Samo kodo za odpis si shranim.« Odlepila je ceno, etiketo vložila v blagajno, mi izročila živilo in rekla: »Izvolite, kar tako vam ga dam, nič mi niste dolžni. Itak bi ga zavrgla.«

Prodajalka z velikim srcem v eni majceni trgovini.

In šefica v Supermarketu, ki ne sme nikomur nič podariti. Samo smetnjaku.

Pa direktor doma, ki skrbi za dobro počutje ljudi in za to, da bodo v zbiralnikih zbrali dovolj odpadkov.

Nešteti predstavniki služb, ustanov, državnih organov.

Ujetniki vsiljenega jim JAZ-a, vzorni dosledni izvrševalci po meri premožne slovenske elite sestavljenih pravil, predpisov, zakonov, in tako zelo daleč od resničnega Življenja.

Beseda »pomanjkanje« je za večino od njih le eden izmed izrazov v slovenskem besednjaku.

Naše vsakodnevne karitativne aktivnosti v okolju, kjer živimo, delamo, kjer preprosto SMO?

Skozi meglo pomežikne prvi sončni žarek. Z nevidnimi prstki ljubkojoče poboža mokri obraz.

Morda se bo žarku pridružil še kak njegov bratec in bosta skupaj zaplesala odo radosti?

Morda že danes. Morda jutri. Morda bosta ogrela in znova opogumila vse večjo množico premraženih src, ki zaradi neuspešnih vzponov po poledenelih stezicah zaupanja več nimajo moči niti za to, da bi še kogarkoli kaj prosila.

Tisto prvotno, milijone let staro sonce še vedno vzhaja. Vsak dan znova, jutro za jutrom. Prinaša svetlobo, tudi ko je skrito v megli ali za oblaki. Zagotovo bo nekoč znova posijalo na sleherno človeško bitje.

Moralo bi danes. Jutri bo morda prepozno.

Ti in jaz sva tukaj, da prinašava sonce.

 

                                                                       Majda